Srednji vek..

Potreba po preživetju je temelj vsega prvotnega človekovega bivanja, ki ga v veliki meri prežema tudi strah pred neznanim in neobvladljivim. Za premagovanje vseh teh ovir se podoba moža oblikuje v lovca, bojevnika, skratka tistega, ki se spopada z okoljem in danostmi ter jih skuša na svoj način obvladovati. Vsa zgodovinska kraljestva in ljudstva so poseben pomen pripisovala bojevniku na konju, ki so ga na neki način poveličevala in skoraj častila. Bojevnik je tako neločljivo povezan s konjem in skupaj predstavljata mit nepremagljivosti, osvajalnih pohodov in posredno zagotavljanja blaginje in rasti kraljestva, cesarstva ali druge oblike povezovanja naroda.

Čeprav je nastanek viteštva še vedno nekoliko zavit v temo in obstaja kar nekaj nerazrešenih vprašanj, je jasno, da so njegove osnove in prvotno podobo postavila prva stoletja srednjega veka. Srednji vek, zlasti pa njegov vrhunec v 12. in 13. stoletju, vse do začetka novega veka, zbistri podobo viteštva, kot ga razumemo danes. Z vzpostavitvijo Svetega rimskega cesarstva začnejo v podobo viteza počasi vstopati prvine krščanstva. To je podoba viteštva, ki se je ohranila do danes.

Bolj ko se bližamo propadu Zahodnega rimskega cesarstva, več moči in pomembnosti ima viteški stan pri pripravi vojaške taktike in pri sestavi vojaških enot. Severno in vzhodno od Rimskega cesarstva, v gozdovih in stepah srednje in vzhodne Evrope, je živela množica neodvisnih plemen. Najbližji sosedi Rimskega cesarstva so bila germanska plemena, dalje proti vzhodu so živeli Slovani.

Ena izmed zmagovitih »trum« so bili Franki iz osrednje in zahodne Evrope. Postopoma so si širili oblast, dokler se ni njihov vodja, Karel Veliki, leta 800 v Rimu okronal za cesarja Zahoda.  Prav s frankovsko državo povezujemo nastanek pojma viteštvo, saj so ravno Karolingi z uvedbo konjenikov uspešno uvedli v bojevanje nov vojaški element, ki je nenazadnje odločilno prispeval k zmagi frankovskega majordoma Karla Martela nad Arabci (732. leta v bitki pri Poitiersu).

Pojem vojakov oz. miles se je s svobodne kmečke pehote prenesel na konjenike in stanu po njih dal ime (lat. equites = konjeniki = vitezi). Le plemič, in nihče drug, je lahko postal vitez. Tudi kralj je lahko oz. moral postati vitez. Viteštvo, plemstvo in plemenitost niso sinonimi. Vseeno je pojem viteštva je zaradi prej omenjenega dejstva neločljivo povezan s plemstvom, čeprav v večini primerov gre dejansko za nižje plemstvo, tako imenovane milite oz. ministeriale. Z vidika pravil viteštva, nepisanih kodeksov časti in splošnega uvrščanja v ta stan pa je razumljivo, da so se sem prištevali tudi visoki plemiči kot mejni grofi, grofi, knezi, vojvode in nenazadnje cesarji.

Zgledujoč se po starogermanskih običajih, ko viteštvo pospremi mladeniča na pot v svet odraslih, to prevzamejo najvišji nosilci fevdalnih struktur. Karel Veliki opaše svojega sina Ludvika Pobožnega z mečem in ga s tem simboličnim dejanjem postavi za viteza, ki se bo moral kot bodoči vladar še posebej odlikovati ter v vrlinah prekašati vse druge viteze in plemiče cesarstva. To dejanje ponovi Ludvik Pobožni pri svojem sinu Karlu Plešastem in že imamo prve zametke nekakšne ceremonije, ki jo je kasnejše obdobje dopolnilo, obogatilo in oplemenitilo s krščansko simboliko.

V 11. stoletju so vitezi oklepniki ustvarili nov družbeni red, služili so krajevnim plemičem, grofom ali vojvodom, njim samim pa so služili tlačani.  Vendar pa o viteštvu kot o posebnem družbenem redu ne govorimo samo v evropskem prostoru, viteštvo je namreč značilen pojav za vse srednjeveške državne formacije od seldžuško-osmanske, mongolske do japonske in celo azteške, saj najdemo povsod povsem podobno strukturiran družbeni sloj, ki ga z vso pravico lahko imenujemo tudi viteški.

USTANOVITEV TEMPLJARSKEGA VITEŠKEGA REDA

SACRA DOMUS MILITAE TEMPLI HIEROSOLYMITANI

Prav s tem imenom se templjarski viteški red omenja v srednjeveških virih. To je bil prvi religiozni vojaški red, ki se je pojavil v Palestini v času križarskih vojn in je bil vzor pri organiziranju Ivanovcev in nemškega viteškega reda. Od vseh treh naštetih je bil v historiografiji gotovo tudi najbolj obravnavan. Dejstvo pa je, da v svojem času templjarji niso bili najpomembnejši niti najbogatejši, saj sta bila moč in bogastvo Ivanovcev vseskozi vsaj enaka, če ne večja. Svojo »slavo« dolgujejo predvsem tragičnemu in za tisti čas senzacionalnemu procesu, s katerim je bil red na začetku 14. stoletja ukinjen. Ta je njihovi zgodbi dodal pridih skrivnostnega in s tem tudi privlačnost.

Templjarski red je, tako kot drugi vojaški redovi, zrasel iz življenjskih izkušenj tistih, ki so v času križarskih vojn bivali v Sveti deželi. Lahko rečemo da so nam začetki tega reda slabo znani.

Red je leta 1118 ali 1119 v Jeruzalemu ustanovila skupina vitezov iz Šampanje v negotovih in nevarnih razmerah novega Jeruzalemskega kraljestva. Njihova osnovna naloga je bila nuditi zaščito romarjem na poti od obale do Jeruzalema. Jeruzalemskemu patriarhu so se s prisego zavezali, da bodo živeli po reguli sv. Benedikta I., in s tem je bil ustvarjen nov tip srednjeveškega bojevnika, vitez-redovnik. Jeruzalemski kralj Balduin II. jim je za bivanje odstopil del svoje palače poleg mošeje Al-Aksa na ploščadi nekdanjega Salamonovega templja, po katerem so se začeli imenovati.

Za nadaljnji razvoj reda je bila odločilna pot vodje Huga de Payensa leta 1126 v Evropo, kjer si je pridobil podporo svetega Bernarda iz Clairvauxa, ene največjih avtoritet tistega časa. Rezultat tega je bil koncil v Troyesu leta 1128, ki je prinesel papeževo potrditev in regulo – redovna pravila, s podrobno določeno ureditvijo in nalogami. Regula je natančno določala notranjo organizacijo reda. S tem je red postal uradno priznan.

 Templjarski simbol sta dva viteza na enem konju, kar ponazarja rev­š­č­ino in skromnost. Besede ‘SIGILLVM MILITVS XPISTI’ pomenijo ‘pečat Kristusove milice’ (začetnici zadnje besede sta namesto latinskih CHR grški XP; to je bil zgodnji, ile­galni znak  za Kristusa, gre nam­reč za prvi črki grške ina­čice Hristos). Templjarski pe­čat je imel velik vpliv, zato so bili edinstveni, veliki mojstri pa so jih hranili pod tremi ključi.

Sestavljali sta ga dve osnovni skupini članov. Prva skupina so bili relativno maloštevilni vitezi iz vrst plemstva. Bili so edini, ki so smeli nositi bele plašče. Druga skupina pa so bili seržanti, redovni bratje, ki so bili vojaki ali pa so opravljali vse vsakodnevne posle, nosili so črna ali rjava oblačila. Bula papeža Inocenca II. iz leta 1139 pa je uvedla še tretjo kategorijo – redovne kaplane. Ta bula, imenovana »Omme datum optium«, je bila najpomembnejši privilegij, kar jih je red dobil, in je bila kasneje še večkrat potrjena od naslednjih papežev. Z njo so bili templjarji izvzeti iz vsakršne podrejenosti cerkvenim in posvetnim oblastem in podrejeni le neposredno papežu. Imeli so pravico do lastnih cerkva in pokopališč. S tem so dejansko oblikovali avtonomno cerkveno organizacijo, kar jih je hitro pripeljalo v spor s cerkvenimi oblastmi, ki se je stopnjeval in kasneje doprinesel k njihovemu padcu.

Organizirani so bili po sistemu komend, na čelu katerih so bili komturji ali vzgojitelji, te pa so se družile v redovne province. Red je vodil veliki mojster, ki ga je izvolilo trinajst redovnih dostojanstvenikov.

VZPON TEMPLJARJEV

Potovanje Huga de Payensa po zahodnoevropskih dvorih, vključno z angleškim in škotskim, pa je prineslo redu še nekaj – prve donacije posesti in dohodkov ter nove člane. Čeprav je glavna aktivnost templjarjev ves čas njihovega obstoja vezana na Palestino in obrambo krščanskih pridobitev, so se njihove redovne hiše že zgodaj in hitro začele širiti po Evropi. Veliko naklonjenost so uživali pri vladarjih na Pirenejskem polotoku, kjer so bili v prvih vrstah rekonkviste. Kasnejši španski vojaški redovi so bili organizirani po vzoru templjarjev.

Iz časa prvih dveh velikih mojstrov reda do srede 12. stoletja je ohranjenih okrog 600 darovnic o posestih in dohodkih predvsem v Provansi, severni Franciji, Flandriji, Angliji, Španiji in na Portugalskem. Posesti so bile organizirane po redovnih hišah, te pa povezane v »balleie« in nato redovne province. Celotna organizacija je temeljila na strogi hierarhiji in disciplini. Redu je načeloval veliki mojster, ki je imel zelo velike pristojnosti, vendar pa je bil pri pomembnih zadevah vezan na odločitve kapitlja, posvetovalnega organa. Sedež templjarjev je bil v Jeruzalemu do padca (l. 1178), nato v Akkonu (1191-1291) in na Cipru (1291- 1312).

Premoženje templjarskega reda pa se je množilo tudi na druge načine. Imeli so namreč pravico do nabirk, dohodki so dotekali tudi iz volil, od ladijskih prevozov za romarje v Sveto deželo, iz bančnih in menjalniških poslov. Slednji so postali nujni del odnosov med zahodno Evropo in Vzhodom.

Zaradi svoje proslavljenosti in podpore pri Cerkvi se je hkrati z bogastvom večal tudi vpliv temp­ljarjev, zato so pogosto delovali kot mednarodni dip­lomati. Sčasoma so postali več kot le posredniki, saj so njihovi veliki mojstri po svoje odločali v mednarod­nih sporih in bili vedno poleg pri pomembnih evropskih dogodkih, na primer pri podpisu Magne Carte.

Razlog za nedotakljivost celo pred najvišjimi monarhi je bil preprost: red je spočel moderno banč­ništ­vo in med drugim posojal denar visokemu plemstvu, ki je potrebovalo sredstva za križarske odprave. Že v sredini dvanajstega stoletja so uvedli revolucionarni novosti. Prva je bila hipotekarni kredit, kar je pomenilo, da je fevdalec za povračilo dolga jamčil s svojo zemljo. Druga domislica, nadvse prikladna za vojevanje v daljnih deželah, so bili potovalni čeki. Vitez je v Evropi deponiral določeno kvoto in dobil kriptirano zadolžnico, ki jo je nato vnovčil med oljkami in palmami. Nadalje so se templjarji ukvarjali z upravljanjem posesti odsotnih graščakov, z izposojo konj in z ladjar­jenjem. Čeprav je Cerkev prepovedovala služenje z obrestmi, so podjetni redovniki našli luknje v pravilu in oderuško računali za finančne storitve. Zaradi pove­zav so dodatno bogateli z domala ekskluzivno trgovino z Bližnjim vzhodom in za boljšo podporo svoji floti so nekoč mimogrede kupili ves Ciper. V manj kot sto letih so postali tako premožni, da se je z njimi lahko kosala le še Cerkev.

A templjarji niso delovali le v zahodno smer. Prav tako so sodelovali z muslimansko in judovsko skupnostjo ter od njih povzemali znanja in zamisli. Tako so v Evropo posredovali marsikatero arabsko veščino in obrt, od orožarskih prek gradbeniških do zdravils­kih znanj. Poznali so učinke antibiotikov in bili so prvi, ki so ladje opremili z magnetnimi kompasi. Cerk­ve, ki so jih imeli pravico graditi širom Stare celine, so bile arhitekturne mojstrovine in so zaradi drugač­nosti zanimive še danes. Prvotno poslanstvo reda, zaš­čita ubogih  vernikov, se je torej sčasoma razvilo v vse kaj drugega. Zato ne čudi podatek, da je bilo na vrhuncu mo­či med 20.000 člani le desetina bojevnikov.

Verjetno je prav odmik templjarjev od začetnega poslanstva v poslovne vode botroval usodi razdrobljenih dežel Outremera (prekomorske dežele), kajti ravno te meniške bojevnike gre v precejšnji meri kriviti za odločujoč poraz kri­žar­jev v bitki pri Hattinu v Galileji leta 1187. Takratni veliki mojster Gerard de Ridefort se je namreč izkazal kot nesposoben vojskovodja na vseh področjih in je kralju že spočetka napačno svetoval pohod proti bli­žajočim se Saladinovim četam, namesto da bi jih po­čakali v dobro utrjenem in založenem Jeruzalemu. Da­siravno je bila tokrat krščanska vojska številčnejša kot deset let poprej, sta marš čez suho pokrajino in nepravilna taktika privedla do ponižujočega konca. Saladin je zajel kopico templjarjev, od katerih so ve­čino obglavili, Gerard sam pa se je nepojmljivo osramotil, saj se je proti redovnim pravilom pogodil za svoje življenje s predajo Gaze. Hattinska bitka je zaradi vsega tega pustila ogromen črn madež na templjarskem ugledu, za nameček pa je pomenila začetek konca Jeruzale­m­skega kraljestva. Saladin je še istega leta po tednu dni obleganja zavzel Jeruzalem.

Položaja v Outremeru niso spremenili niti tretji kri­žar­s­ki pohod z Rihardom Levjesrčnim na čelu niti kasnejše odprave niti pogajanja z Džingiskanovim vnukom o frankovsko-mongolskem zavezništvu. Krš­čans­ka ozemlja so drugo za drugim padala v roke Saracenov, dokler ni templjarjem ostala samo še edina večja križarska trdnjava na Bližnjem vzhodu. To je bilo pristaniš­ko mesto Akkon (tudi Akko, Akka, Acco, Acre). Leta 1291 je padlo še to obzidje, četudi so ga templjarji po svojem kodeksu res hrabro branili do zadnjega diha, vključno s tamkajšnjim velikim mojstrom. Vztrajalo je še nekaj manjših frankovskih postojank na vzhodni obali Sredozemlja, a tudi te so sča­soma postale muslimanske. Resda so križarske ideje v glavah verskih gorečnežev živele naprej, a dvesto let bojevanja v oddaljenih krajih je evropske velesile izčrpalo. Templjarji so se po padcu Akke nastanili na svojem Cipru, od koder so vodili še nekaj neuspešnih napadov na obmors­ka muslimanska mesta. Toda sprijazniti so se morali z dejstvom, da je njihovega prvenstvenega namena z začetkov njihovega obstoja, branjenja Svete dežele, konec.

Nadaljnji smisel obstoja reda so zato morali iskati v Evropi. Pri tem so pogledovali na sorodne tevtonske viteze, ki so se iz Jutrovega kmalu preselili v Prusijo, kjer so ustanovili lastno državico Orden­staat. Neprijazna vzhodnoevropska divjina belokutnikov ni zanimala, raje so se udobno namestili v Franciji, konk­retno v pokrajini Languedoc, od koder so mnogi izvirali.

Kljub sprva plemenitim nameram in dejanjem so si templjarji skozi leta zaradi bajnega bogastva, davčne odveze in ošabnosti, ki je bila posledica moči, nakopali veliko sovražnikov. Po koncu križarskih vojn jih je najbolj sovražil domači kralj Filip IV. Lepi, saj je bil pri njih do vratu zadolžen, povrhu pa so sredi njegove kraljevine zasnovali novo državo. Red je gladko zavrnil njegove želje po financiranju porajajoče se vojne z Anglijo, s čimer je dokončno padel v kraljevo nemilost. Filip Lepi je v Rim poslal spisek krivih obtožb, vendar ta ni padel na plodna tla, ker so imeli Kristusovi vitezi še vedno veliko vojsko in podporo pri papežu. Zato se je leta 1303 oziroma 1304 kralj znebil dveh papežev, Bonifacija VIII. in Benedikta XI., ter na Sveti sedež posedel svojega prijatelja iz mladosti, Klemna V. Ta je pod pritiskom sprva izdal nalog za are­­tacijo francoskih templjarjev, nakar je obsodbo raz­­širil na vse evropske države. Razlogi naj bi bili homoseksualnost, krivoverstvo, skrunjenje križa, zanikanje Jezusa in čaščenje idolov. 13. oktobra leta 1307 zjutraj so Filipovi vojaki vdrli v redovne hiše širom Francije in zaprli nekaj sto vitezov z zadnjim velikim mojstrom Jacquesom de Molayem na čelu. Mnogi med njimi so zaradi mučenja priznali marsikaj, zato so postopoma vse po vrsti sež­gali na grmadi. Zadnji je 18. marca 1314 gorel de Molay. Obrnjen proti notredamski katedrali je preklel kralja in papeža, da mu bosta kmalu sledila. In sta mu. Še istega leta.

V drugih državah je papeževa bula naletela na mla­čen odziv. Po njegovem ukazu so red leta 1312 sicer razpus­tili, a templjarjev niso nikjer drugod kaznovali. Celo angleš­ki kralj Edvard I., poročen s Filipovo sestro, je pri­­­držane redovnike spoznal za nedolžne. Njihove nepremičnine, baje 15.000 hiš in gradov, so večinoma do­delili stanovskim kolegom vitezom ivanovcem, razen v Španiji in na Portugalskem, kjer so skupnost enostavno preimenovali v monteški oziroma Kristusov red. Eden od velikih mojstrov slednjega je bil portugalski morjeplovec Henrik Pomorščak, iz čigar šole sta pozneje izšla Vasco da Gamma in Krištof Kolumb. Dokumentirana dejanja templjarjev so zgolj drobec kronike nemirnega srednjega veka in bi kot taka hitro utonila v pozabo. Kar jih dela nesmrtne, je vrsta z njimi povezanih nejasnosti in mitov, ki še zdaleč niso omejeni na čas njihovega delovanja, marveč sežejo tisoč­letje nazaj in skoraj prav toliko naprej. Zato je tematika tudi danes živa tako v akademskih krogih kot v množični literaturi.

Srčika skrivnosti tiči v delovanju izvirne deveterice v prvih letih nastanitve na Tempeljskem griču. Izredno nenavadno je namreč, da jih jeruzalemski kraljevi pisar ves ta čas ne omeni niti z besedo. Zato se zgodovinarji v dobršni meri naslanjajo na pol stoletja starejše zapise francoskega kronista Guillauma de Tyra, ki pa so nadvse skopi oziroma povedo le to, da medse devet let niso sprejeli nobenega novega člana. Možnost, da so raziskovali tempeljsko področje, ni iz trte izvita. Svetišče kralja Salomona iz desetega stoletja pred našim štetjem, čigar ostanki naj bi bili tam zakopani, je najpomembnejša stavba Stare zaveze, saj gre za prvi tempelj Izbranega ljudstva. V njem so po biblični referenci shranili skrinjo zaveze, ki je vsebovala tabli z desetimi božjimi zapovedmi. Zgradbo so tekom stoletij sicer nekajkrat razdejali in jo ponovno zgradili, a kletni temelji so ostali.

Legenda pravi, da so svečeniki leta 70, za časa velikega judovskega upora, skrili pred Titovimi legijami pomemben duhovni zaklad. Up­ra­vičeno se lahko ugiba, ali je deveterica v Outremer res prišla zaradi uradno znanega razloga ali pa je imela drugo jasno nalogo: da najde nekaj, kar je bilo tisočletje skrito. Za skrinjo zaveze najbrž ni šlo, kajti njena najdba, čeprav arheološ­ko pomembna in judovstvu neprecenljiva, Evropi ne bi toliko pomenila in predvsem ne bi botrovala templjarski skrivnostnosti. Bolj verjetna inačica je is­kanje zapisov o izvoru krš­čanst­va, konkretno Jezusovega evangelija. Taki dokumenti bi lahko dokazali, da je bil nazareški Je­šua povsem človeški, da ni um­­rl na križu in da je imel potomce. Obstaja možnost, da siromašni Kristusovi vitezi niso bili tako krš­čanski, kot se je dozdevalo, marveč so bili gnostiki, celo katari (ka­tari so bili sekta v francoski po­krajini Languedoc, ki je verjela v vse obkro­žu­jočega boga in hudiča, zanikala božjega sina ter črtila čaščenje mučilne naprave, križa). Ker je Cerkev gnosticizem preganjala že od arijanizma dalje, bi se zdela namera katarov, da jo postavijo na laž, čisto sprejemljiva. Še več, templjarji bi bili s pri­dob­ljeno močjo zmožni zrušiti papeško oblast ter poeno­titi jude, kristjane in muslimane v eni veri pod enim Bogom, brez sina in svetega duha. Obstajajo namigi, da so res delovali v to smer, pri čemer niso računali, da jih bodo prepodili iz Svete dežele, preden se dovolj okrepijo.

Da je bilo posredi dejansko nekaj neortodoksnega, nakazujejo pričanja vohunov in zajetih templjarjev. Že res, da so priznanja inkvizicijsko izsilili z žganjem mesa in trenjem sklepov. Vendar se določeni elementi izpovedi ujemajo, na primer malikovanje neznanega boga Bafometa. Razum pravi, da se Filip Lepi templjarjev sicer ni znebil zaradi svoje po­božnosti, saj je brez slabe vesti odstranil dva papeža, a obtožbe so morale imeti osnovo. Znano je navsezadnje, da se je red zanimal za ezoterične vede, kot so kabala, alkimija, sveta geometrija in as­t­ro­nomija. Tovrst­­ni poskusi so za Cerkev v srednjem veku mejili že na okultizem. Konec koncev je treba vedeti, da je Vatikan še tri stoletja pozneje obsodil Galileja, ker se je uprl doktrini o Zemlji kot središču vesolja.

Največkrat omenjena legenda v zvezi s templjarji je tista o svetem gralu, bajeslovnem kelihu, iz katerega je pil Jezus pri zadnji večerji in/ali v katerega so ujeli njegovo kri med križanjem. Čaša nes­mr­tnosti je prisotna že v mitih o Arturju – iskal jo je njegov vitez Parsifal, ki je bil v navdih Wagnerju, da je skomponiral istoimensko opero. Obstajajo namigi, da je ča­šo iz Svete dežele odnesel Jožef iz Arimateje, ki je skupaj z drugimi Jezusovimi prijatelji, vključno z Marijo Magdaleno, potoval v Britanijo. A pri tem obstaja še druga, bolj metaforična razlaga grala. Ta pravi, da je kelih/gral/čaša prispodoba za maternico Magdalene, ki je bila po veliko virih Jezusu dosti bliže, kot pove Sveto pismo. V tem pomenu bi tak kelih dobesedno vseboval Jezu­sovo kri. Od tod domneva, da je pri besedni zvezi zaradi izgovorjave prišlo do zmešnjave. Morda prava razlaga sploh ni san greal (sveti gral), marveč sang réal, kar po francosko pomeni kraljevska kri. Temp­ljarji naj bi to (iz)vedeli, na podlagi če­sar nekateri skle­pajo, da njihove cerkve, posve­če­ne Naši gospe (Notre dame), v resnici častijo Magdaleno in ne Devico. Teza, da je bila Marija Magdalena Jezusova družica in je z njim ali pa po križanju noseča potovala v Evropo, je osnova za široko teorijo o Kristusovih potomcih, v kateri templjarji predstavljajo le delček celote. Njegov rod naj bi bila dinastija Merovingov, ki je vladala frankovskemu kraljestvu v zgodnjem sredn­jem veku. Krvna linija se z umorom zadnjega kralja Dagoberta II. baje ni prekinila in traja še dandanes, varovala pa naj bi jo skrivna organizacija Sionsko priorstvo. Vendar ne gre spregledati dejs­t­va, da se je za omenjeno bratovščino prvič slišalo šele pred pet­de­se­timi leti. Takrat je od do­z­­devno istega vira v javnost priš­la velika količina skrbno us­merjenih senzacionalis­tič­nih informacij, ki so jih nato pisatelji in zgodovinarji vknjižili v stotine nas­lovov. Vrh promocije je združba dosegla leta 1967, ko se je v pariški knjiž­nici znašla mapa Dossiers secrets (Tajni akti) z dokumen­ti in merovinškimi rodovniki. Ti zapisi pravijo, da Sionsko priorstvo obstaja že stoletja, ves čas iz ozadja vleče niti, širi humanizem ter čaka na ugoden trenutek za rojalistični prevrat v Franciji in ustoličenje zakonitega kralja. Dosjeji prav tako omenjajo vrsto velikih imen, ki naj bi bodisi bili z redom povezani, na primer ‘dobri’ papež Janez XXIII., Nostradamus in slikar Nicolas Poussin, bodisi so bratovščini kar predsedovali, med njimi Leonardo da Vinci, Isaac Newton in Victor Hugo. Od tod izvira vrsta dvoumnosti in domnevnih skrivnosti v raznoterih umetniški delih od Leonardove Zadnje večerje do Poussinovih Arkadijskih pastircev.

Temp­ljarski red igra v sionski zgodbi vlogo aparata za pridobivanje moči in dokaznega materiala. Promotor združenja je bil Parižan Pierre Plantard, ki se je oklical za aktualnega Ješuinega potomca. Čeprav se je na podlagi omenjenih Tajnih aktov spletlo veliko štorij, med drugim zelo razširjena laično zgodovinska knjiga Sveta kri in sveti gral, katere ideje je nato povzel Dan Brown v Da Vincijevi šifri, danes splošno velja, da je bilo Sionsko priorstvo ena večjih potegavščin. Vseeno pa Plantardova zamisel ni bila brez zrna soli, kajti naveza Jezusa in Merovingov je obstajala že prej. Morda je vpletena tudi v uganko znane vasice Rennes-le-Château v Languedocu. Konec de­vetnajstega stoletja je tam med prenavljanjem župnišča lokalni duhovnik Bérenger Sauniere odkril nekaj zelo pomembnega, nekaj, zaradi česar je v prihodnjih letih neznansko obogatel. Kakšne dragocenosti oziroma svetinje je našel, se ne ve, govorilo pa se je o za Cerkev spornih dokumentih in izgubljenem temp­ljarskem zlatu. Tudi za to štorijo sicer velja, da naj bi bila predvsem reklamna poteza tamkajšnjega turizma, a ne gre zanikati možnosti, da tisti kraji hranijo prenekatero davno izgub­ljeno skrivnost.

Če odmislimo ezoteriko, ostaja vsaj ena velika zgodovinska neznanka: kam je izginil bajni templjarski zaklad? Zanj se je Filip Lepi obrisal pod nosom, kajti po zasedbi opatij niso na­š­­li nobenih vreč zlata in dragih kamnov. Znano pa je, da je dan prej, 12. oktobra 1307, iz pris­ta­nišča La Rochelle izplulo osemnajst templjars­kih ladij, za katerimi se je izgubila vsa­ka sled. Krajev, na katerih so templjarji pustili svoj pečat, je polno, zato njihova zapuščina ni samo mitološka, marveč tudi vidna in otipljiva. Še vedno stojijo gradovi v Izra­elu in v Siriji ter mnogi samostani od Španije do Poljske. Največ njihovih stavb je seveda v Franciji, ni pa jih malo niti v Angliji. Najbolj zanimive so cerkve, na primer Temple Church v Londonu, katedrala v Chartresu in Rosslynska kapela na Škotskem, ki se zelo razlikujejo od takratnih smernic. Njihovi graditelji so se namreč na Bližnjem vzhodu priučili Evropi nez­na­nih pristopov in posledično imeli velik vpliv na gotsko arhitekturo.  Edino španska veja si danes pripisuje krvno nasledstvo in je zato avgusta 2015 v Mad­ridu vložila tožbo zoper papeža Benedikta XVI. z navedenim zneskom sto milijard evrov, kolikor naj bi bilo vredno imetje reda ob zaplembi. Kot pravijo potomci meniških vitezov, si ne želijo zloma Cerkve, marveč njeno javno priznanje zmote oziroma očiščenje templjarskega imena. Vatikan namerava zato v kratkem izdati knjigo na podlagi odkritja iz leta 2002. Takrat je neka zgodovinarka v njihovih skrivnih arhivih našla pristen dokument, s katerim je papež Klemen V. avgusta 1308, torej slabo leto po aretaciji, viteze pomilostil. To dejstvo jim očitno ni pomagalo. Krščanstvo pa je, ne oziraje na vse zgodovinske in današnje krivice, ki se delajo v imenu vere, človekoljubno gibanje, ki razglaša vrednote, katerih bi se moral držati slehernik, krščen, obrezan ali heretičen.

Tako so vitezi templjarji izginili v megli zgodovine. Vmes so se v 18. stoletju pojavili v drugačni preobleki, tokrat prostozidarski. Prostozidarji so se razširili čez kontinent iz Škotske in Anglije. Leta 1736 je Andrew Michael Ramsay, škotski prostozidar in katolik, imel govor v pariški prostozidarski loži. Govoril je, da se je prostozidarstvo začelo v Palestini med križarji, še posebej med vojaškimi redovi. Kmalu potem je nemški baron Karl von Hund  oznanil novo vrsto prostozidarstva, ki je dosledno upoštevalo templjarstvo in njihov kodeks. V podporo svojemu delu je izhajal iz tega, da je templjarstvo preživelo na Škotskem in v Angliji, in veliki mojstri so potrdili, da je preživela skrivna linija templjarjev. Prostozidarske lože so počasi začele sprejemati templjarske običaje in simbole srednjeveških templjarskih vitezov. Mit o preživelih škotskih templjarjih, ki so povezani s Salomonovim templjem  in prostozidarstvom, je postajal vedno bolj otipljiv.

Današnji Red OSMTH ni povezan s prostozidarskimi organizacijami in nadaljuje svojo zgodbo na področju človekoljubja, duhovne rasti posameznika in družbe, ter strpnosti med različnimi verstvi.